Klasični slog je manj priljubljen med rekreativnimi tekači na smučeh. Navadno ga »zlorabijo« za hojo na smučeh. V članku vam razkrivamo nekatere poglavitne lastnosti tega sloga: od priprave smuči do osnovnih zakonitosti korakov.

Osnovno o opremi in pripravi smuči

1. Dolžina smuči

Za odrasle: 2–2,10 m.

2. Dolžina palic

Do ramen.

3. Obutev

Nizki čevlji, lahko tudi polvisoki, a niso priporočljivi, saj je večja verjetnost, da nas bo ožulilo.

4. Priprava smuči

Smuči se »peglajo« in mažejo. Smuči moramo kar se da čim večkrat impregnirati (»prepeglati« z voski, ki se med seboj razlikujejo po temperaturnem območju (prilagajamo glede na temperaturo snega).

Klasičnih smuči ne impregniramo po celi dolžini, saj vmesni prostor, t. i. fuga, pustimo praznega. Na to površino namažemo primerno mažo – za katero se odločimo, ko smo na snegu, saj šele tam vidimo, kakšen je sneg:

• če gre za grobozrnat, rahlo poledenel, moker sneg namažemo ustrezen klister (glede na temperaturo);
• če je sneg suh, se odločimo za temperaturno ustrezni vosek.

Posebnost klasike – mazanje

Zakaj fuga?

Fugo je potrebno določiti na vseh klasičnih smučkah, saj le na ta način določimo pravilno površino za mazanje. Mazanje smuči je bistvenega pomena, saj le na ta način dosežemo, da nam smuči ne oddrsavajo in da nam »prime«, kot je uveljavljen izraz v smučarskem teku. Dolžina fuge je odvisna od naše telesne teže in od trdote smuči.

Kako zmerimo fugo

Dolžina fuge se razlikuje glede na to, kaj mažemo:

• če mažemo klister, je krajša;
• če nanašamo vosek, je daljša.

Določitev fuge za klister

Obujemo tekaške čevlje, smučke postavimo na ravno suho podlago (včasih smo za to uporabljali vrata, ki smo jih sneli iz okovov). Zapnemo smučke in stojimo enakomerno na obeh nogah – da je teža enakomerna porazdeljena. Naš pomočnik gre z listom papirja pod našimi stopali proti špicam smuči. Kjer se list papirja zaustavi, do tam sega naša fuga. Zadaj je običajno do pet.

Določitev fuge za vosek

Postopek ponovimo, le da stojimo le na eni nogi – vso težo prenesemo na stojno nogo. Tam, kjer se list papirja ustavi, je naša fuga.

Hitri tečaj tehnike

Poznamo 4 vrste osnovnih korakov, ki jih prilagajamo glede na konfiguracijo terena.

1. Soročno

Odrivamo le z rokami, za raven teren in teren, ki gre rahlo navzdol.

• Palice zabadamo vzporedno čim dlje naprej (se stegnemo s celim trupom v smeri naprej).
• Dvignemo se rahlo na prste, težišče (boke) potisnemo naprej, istočasno, ko zapičimo palice, obremenimo bicepse, trebušne mišice in ramenski obroč ter izdihnemo.
• Roke pustimo, da nam jih »odnese nazaj« – roče spustimo iz rok, palice se same vrnejo v dlani, ko gremo v nov zamah.

2. Korak z odrivom

Za nekoliko dvignjen teren; gre v bistvu za soročen odriv, pri katerem si pomagamo z nogo. Istočasno, ko se dvignemo v nov zamah, izmenično dvigamo tudi peto. Z nogo si tako pomagamo, da je zamah bolj sunkovit: potisnemo jo močno naprej, tako da je vzporedno z drugim stopalom.

Istočasno, ko dvigujemo peto, potiskamo stopalo, ki je na tleh, naprej (smo v razkoraku).

3. Diagonalni korak

Za klance, strm teren. Pri tem koraku moramo biti ves čas pozorni na 3 stvari:

• na popoln prenos teže: pri tem gibanju imamo ves čas teka vso težo na eni nogi;
• na drsenje: vsak korak skušamo čim bolj izkoristiti tako, da drsimo čim dlje;
• na roke: palice zapičimo v bližini prstov na nogi, pri čemer roke ne smemo povleci k sebi – ko jo zapičimo, mora razdalja med dlanjo in ramo ostati nespremenjena.

4. »Smrekca«

Za zelo strme klance, pa tudi za klance, kjer nam »ne prime«. Gremo ven iz smučine in v hoji oz. teku »preskačemo« z razkoračenimi nogami. Skačemo izmenično z levo in desno nogo naprej.